Kam... se je spraševal že Prešeren

Ko ne veš kam in kako naprej... se je bolje ustaviti ali enostavno skočiti?

Glina me je osvojila, tu ni dileme... in vendar so trenutki, ko bi naraje vse skupaj pustila in zakopala svojo glavo.... prav po nojevsko. Se sprašujem kdo je tu nor... naša vrla politika, ki nas čedalje bolj uničuje... ali mi? Spremljam ustvarjalce in prav nič me ne preseneča, da se jih je kar nekaj odločilo spremeniti življensko okolje in oditi s trebuhom za kruhom... bi rekla moja prababica. Ona je izkusila to pot. Časi, ko so naši dedki in babice odhajali v Ameriko iskati boljšega življenja, se očitno vračajo. Mladi odhajajo, starejši pa ostajamo in si belimo glave, kje in kdaj smo naredili nekaj tako narobe, da je življenje postalo v naši ljubi deželici tako turobno.

Vrednote...

V teh dneh, precej premišljujem o takšnih in drugačnih vrednotah. Kaj je pomembno, s čim si življenje le kompliciramo, kaj zares potrebujemo in brez česa je pravzprav lepše živeti.

Saj ne bom o €-čkih, politikih in globokih resnicah nekaterih "razsvetljenih" komercialistov ;)

Čisto preprosto je... postavljena sem pred dejstvo, da nekatere stvari ne morejo več naprej, na način kot sem želela; pa nisem kakšna trmasta glava, ki rine naprej in čez vse ovire, ne glede na posledice ;) Sem trdo delala za to kar imam, požrla marsikatero in se grizla v jezik... mogoče prevečkrat. Moj poglavar je naravnan drugače... trmast do konca in kljub temu, vse prevečkrat neodločen... ubijalska kombinacija, vam povem ;) življenje bi bilo verjetno preveč dolgočasno, če bi bilo drugače... ko dobro premislim, se pravzaprav kar lepo dopolnjujeva, le da na to včasih pozabiva.
Kakorkoli... ko ugotovim, da je treba stvari spremeniti, to rada naredim konkretno in v čim krajšem času (ja, me včasih tepe... se poskušam poboljšati, ampak je tudi to očitno predolg proces zame ;)).

Mogoče mi je pa zato glina tako neznansko všeč... pri njej ne smeš prehitevati in začuda, je ena redkih stvari, ki me prepriča več ali manj, že v prvo ;)