O meni

Se je primerno in vljudno, najprej predstaviti :)


Moje ime je Sabina in ko sem bila majhna, no saj prav velika tudi sedaj nisem, so me moji najdražji klicali Bina.

Ustvarjam kar pomnim. Verjetno se je začelo s kakšno kašo, tega res nisem preverjala pri moji mami, nadaljevalo pa z vsemi mogočimi in nemogočimi materiali. Naučila sem se plesti, kvačkati, šivati, tudi vezenje je prišlo na vrsto, nekaj slikanja in pristala sem na galanterijski šoli. Ja, dobesedno pristala, saj poklica nisem poznala, me je pa šolska svetovalka pravilno usmerila, kar sem ugotovila na srečo pred koncem šolanja. Kreiranje, modeliranje, krojenje, izdelovanje...Uživala sem. Več je bilo predalčkov, bolj je bilo zanimivo. Kljub temu, da je že dolgo kar sem odšla iz te tako zapostavljene branže, še vedno ne morem mimo lepe, usnjene torbice, da ne bi globoko vdihnila in če le gre, vsaj malce potipala. Življenje ima svoje poti in tako sem postala pisarniški molj. Ustvarjanju pa se nisem odpovedala; to pa ne. Vse kar se je dalo sem pobarvala, omare, stene, stole... šivala zase in kakšno prijateljico. In seveda potem pride ljubezen, urejanje doma in naša Urša. Postanem mama in mojstrovalec. Preveč vsega, da bi se lahko posvetila, poleg pleskanja, šivanja lukenj na kolenih in... kakšni manj uporabni umetnosti. In Urša rase, mama pa ugotovi, da si lahko ukrade kakšno urico tudi za svojo dušo. Odpravila sem se k najbližji lončarki in opravila osnovne tečaje oblikovanja gline. Glina me vleče od ... oh, saj ne vem od kdaj. Spomnim se obiska v Prekmurju, od koder je doma moj oče in sejma na katerem so verjetno prodajali vse mogoče in nemogoče stvari. Stara sem bila morda 5, 6 let, še danes pa imam pred očmi le tiste njihove piskre in putre, narejene in okrašene prav po domače, razstavljene na prtih, kar tam na travi. Kako so rekli? Glina te začara.
Tako se je razvila nova ljubezen, ljubezen do gline. Tisti, ki še niso poskusili, ne razumejo. Tudi jaz nisem, dokler... ja, tako je kot pri ljubezni.

Vedno ko se vsedem in vzamem v roke kos gline, se mi zazdi kot da postanem drugačna. Glina me umiri, prisili me, da razmišljam počasneje, delam umirjeno in ona mi vrača svojo energijo, ujameva skupen ritem in se prilagajava.

Več o meni in moji keramiki tudi tukaj KeRAart