Glina me je osvojila, tu ni dileme... in vendar so trenutki, ko bi naraje vse skupaj pustila in zakopala svojo glavo.... prav po nojevsko. Se sprašujem kdo je tu nor... naša vrla politika, ki nas čedalje bolj uničuje... ali mi? Spremljam ustvarjalce in prav nič me ne preseneča, da se jih je kar nekaj odločilo spremeniti življensko okolje in oditi s trebuhom za kruhom... bi rekla moja prababica. Ona je izkusila to pot. Časi, ko so naši dedki in babice odhajali v Ameriko iskati boljšega življenja, se očitno vračajo. Mladi odhajajo, starejši pa ostajamo in si belimo glave, kje in kdaj smo naredili nekaj tako narobe, da je življenje postalo v naši ljubi deželici tako turobno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar