Ko sta ravno dve in to takšni, ki te nehote pripeljeta do razglabljanja, zakaj in kako stojim ravno tu...
Že nekaj časa imam občutek, da dejansko stojim... se prestopam na mestu in ne zmorem niti majhnega koraka ne naprej, ne nazaj, kaj šele levo ali desno. Učijo nas, da je potrebno v življenju vedno hoditi vzravnano in le naprej. Sem in tja, je potreben korak nazaj, da se umaknemo in premislimo o nadaljni poti, včasih moramo stopiti levo ali desno, da se izognemo oviram... vendar naša pot je še vedno usmerjena naprej.
Ne vem kaj se zgodi, da obstanemo, stopicljamo na mestu in ne najdemo poguma za korak naprej. Lahko je čisto majčken ali pa vzamemo zalet in skočimo... le da je premik in vse je potem lažje...
to je pa tako lepo napisano, da se danes sploh ne bom trudila s svojo. Se popolnoma strinjam :-)
OdgovoriIzbrišiPolona, vedno se je treba truditi, ravno zato, ker je TVOJA :)
IzbrišiDrži,samo danes ne, danes samo pri miru stojim :-)
Izbrišiampak ves dan pa res ne morem, sem se vseeno mal potrudila :-)
IzbrišiTako se dela... navihano ;)
IzbrišiLarifari. Stati na mestu ni dobro; bedarija. Zakaj pa ne? Kako lahko vidiš vse lepe stvari, če ves čas greš naprej, če se nikoli ne ustaviš- tako, zares ustaviš. Včeraj sem šla približno 35km pešakat. Čez drn in strn, po gozdnih stezicah, kolovozih, skozi gozdove, preko zelenih travnikov. Velikokrat sem se ustavila, da sem dihala mir in tišino, vlažni vonj gozda in poslušala šum studencev. sanjsko lepo je bilo. Pa ne zaradi narejenih km, ampak zaradi postankov, ki so napajali dušo in razveseljevali oči. "Ne bodi kot drugi", je napisal in strinjam se z njim. Pojdi z mano, boš videla, da so postanki tisto pravo in ne samo naprej, naprej, naprej...
IzbrišiStati in si vzeti trenutek je odlično... obstati in stopicljati... mi pa ni všeč ;)
Izbriši