Počasi, počasi...

O ja, sem še vedno tu nekje. Delavnička v polnem razsulu... ops, razcvetu ;) Čez poletje smo se ukvarjali preveč z drugimi zadevami, zdaj pa prihaja šola in s tem tudi moj red. Vsak dan od osmih do treh, tako kot je naša smrklja v šoli. Včasih kakšna izjema, ko je treba po nakupih, vmes dan, ki mora biti namenjen promociji, včasih pa me moji zadolžijo, da moram kaj urediti... saj se ve... ti si doma, pa imaš čas :/
Nič posebnega, več ali manj... zame pa je kljub vsemu vsak dan poseben... nove oblike, vedno poskušam kaj drugega, vmes pa kakšen uhančkar na zalogo... naročilo, če imam srečo in upanje, da bom ta mesec zaslužila za nov material, imela za bencin in če bo po sreči, ostane še kakšna malenkost za našo smrkljo. Ja.... že nekaj mesecev skrbi za večino finančnih izdatkov poglavar. Takšno je danes življenje ustvarjalcev. Materiali vsak dan dražji, o najemninah in stroških nima pomena razglabljati, poleg tega vztrajno čakajo doma položnice, pubertetniki pa so seveda jama brez dna. No, naša tamala je kar zgledna, sicer ji pa kaj drugega (na žalost) ne preostane.

Smo preživeli fazanerijo in zdaj novim izzivom naproti :)